Če govorimo o Idriji, ne moremo mimo rudnika živega srebra. Idrija najverjetneje danes sploh ne bi obstajala, če konec 15. stoletja na tem območju ne bi našli zelo bogate živosrebrne rude.

Legenda pravi, da je neki kmet, škafar, leta 1490 na območju Idrije odkril samorodno živo srebro. Medtem ko je nalival vodo v škaf, se je nekaj zasvetilo v vodi. Hotel je premakniti škaf, a je bil tako težek, da ga ni mogel premakniti niti za centimeter. Šel je v Škofjo Loko in tam so ugotovili da gre za živo srebro.

V Idriji naj bi začeli kopati rudo v zadnjem desetletju 15. stoletja. To dokazuje tudi Cerkev sv. Trojice, ki je bila zgrajena leta 1500. Do leta 1508 rudarji v zemlji niso našli kaj prida živega srebra, tega leta pa so v Antonijevemu rovu našli ogromne žile. Značilen idrijski »grad« Gewerkenegg, ki ni nikoli služil za obrambo in je bil namenjen shranjevanju živega srebra ter domovanju rudniške uprave, so zgradili l. 1527. Leta 1575 je rudnik v celoti prišel pod upravo avstrijske vlade, ki je bila lastnica vse do 1918. Ob menjavi oblasti se je rudnik tudi moderniziral. Zgradili so retortne peči za žganje rude in črpalke za črpanje vode iz podzemlja. Rudnik so ob koncu 17. in začetku 18. stoletja zasedli Francozi, ki pa so se do Idrije obnašali zelo roparsko.

V drugi polovici 18. stoletja je imela Idrija najbolje organizirano zdravsvteno službo na področju sedanje Slovenije. Tedaj so rudarji namreč zdržali pri rudarjenju največ tri leta. V Idriji so delali med drugimi Giovanni Antonio Scopoli (1732 - 1788), ki je napisal prvo knjigo o Kranski flori Flora Carniolica in Balthasar Hacquet (1739 - 1815), čigar knjiga Oryctographia Carniolica je temelj slovenske geologije in mineralogije.